Tudi letos smo pri geografiji obeležili svetovni dan Zemlje. Dijaki so pisali okoljske grozljivke. Preberite si, kaj nas čaka v prihodnosti, če ne bomo nič ukrepali proti podnebnim spremembam. 

Okoljska grozljivka

   Piše se leto 2071 in ne boste verjeli, ljudje še vedno ne skrbijo za okolje kot bi bilo treba, naša Zemlja pa je vse bolj in bolj izčrpana. Ljudje sploh ne poskušajo, da bi se stanje izboljšalo ampak skozi leta vse skupaj samo še poslabšujejo. Tako se odpadki ne utapljajo več v morjih in rekah ampak se morja in reke utapljajo v odpadkih. Odpadki ležijo povsod, ljudje smeti mečejo kar mimo koša in tako se v smeteh ne utapljajo samo morja in reke ampak že kar cel svet.

   Zemlja je imela ljudi in njihovega početja dovolj in se odločila, da jim vse povrne in sicer z boleznijo, ki bo prevzela ves svet, kot se je enkrat že zgodilo davnega leta 2020. Ta bolezen pa naj ne bi terjala smrtnih žrtev, temveč le ljudem povzročala trpljenje zaradi hudih bolečin po vsem telesu in se širila hitro in nezadržno kot virus po svetu. In tako se je tudi zgodilo.

   Vse skupaj se je začelo 24. septembra leta 2071, ko je prvi človek zbolel za to čudno boleznijo in ker se je hitro začela širiti še na ostale in je zaradi nje trpelo vse več ljudi, je svet zajela panika. Vsem so se povrnili spomini na čas korona virusa, ko so nosili maske, bili zaprti po domovih, prikrajšani druženja in vsi so se zgrozili že samo ob misli, da bi se to znova ponovilo in se tudi nekako je. Maske so postale obvezne, trgovski centri in šole zaprte, ljudje so lahko zapustili hišo in odšli v trgovino le ob najnujnejših primerih in po hrano. Ljudje niso trpeli samo fizično ampak tudi psihično, bilo jih je strah, bili so žalostni in osamljeni.

   Bolezen je po svetu potovala že skoraj eno leto in nekega jutra je po Zemljinem površju zapihal nežen veter in ljudem zašepetal, da jim je virus zakuhala Zemlja, ker ni več prenesla onesnaževanja, odpadkov in nasploh njihovih dejanj. Prišepnil jim je tudi, da se lahko bolezni rešijo le, če začnejo lepše skrbeti za okolje, ne onesnažujejo in ne mečejo odpadkov v naravo. Ker so bili povsem izčrpani, so ljudje nasvet upoštevali in se začeli povsem drugače obnašati. Ko je Zemlja opazila napredek, jih je osvobodila bolezni v upanju, da jih je povsem spremenila in da ji tega ne bo več treba ponoviti, da jim odpre oči.                                                                                                                

                                                                                                          Ema Birsa, 1.B


Okoljska grozljivka, to več ni le film!

Piše se leto 3000 in sama se sprehajam po opustošenih gozdovih, če se jim sploh lahko še tako reče. Oblečena sem v močno več kilogramov težko obleko, ki odbijva UV-žarke, izolira notranje in zunanje okolje, ter najpomembnejše, prefiltrira zrak. Brez nje pri teh razmera preprosto nebi preživela.

Temperature so se dvignile nad osemdeset stopinj in brez izolirne obleke bi zaradi opeklin umrla. Ker so naši predniki malomarno ravnali z odpadki in nasploh življenji nas, njihovih naslednikov, se je ozonska luknja povečala do te mere da je sploh več ni, no, ozona več ni, tako da tudi luknje ni več. Žarki na Zemljo padajo brez pregrade in so smrtno nevarni že pri izpostavljenosti nekaj minut. Ter še meni osebno največji problem- filtriranje zraka. Čeprav ne vem kako je življenje zgledalo prej, verjamem, da jim ni bilo potrebno prečistiti vsakega vdiha. Danes se ne morem nikamor odpraviti brez čistilnika saj bi brez njega umrla. Lahko bi rekli da je postalo človeštvo odvisno od teh majhnih napravic, ki nam jih ne bi bilo potrebno uporabljati, če bi nekaj stoletji nazaj ljudje misli malce vnaprej.

No, vrnimo se k sprehodu. Gozd je večinoma požgan, ker so se rastline posušile, zaradi prej omenjenih visokih temperatur, sonce pa je, ki brez ozona z lahkoto širi svoje žarke, ustvarilo plamen. Kar zmrazi me ob misli na to, koliko živali je izgubilo svoj dom in posledično izumrlo. Pa koliko rastlinskih vrst se na svetu morda ne bo nikoli več razvilo. Če malce pomislite ugotovite v primanjkovanje česa vsega nas je pripeljalo izumiranje rastlin. Hrane, sence in najpomembnejše, čistega zraka in kisika.

Sprehajam se po peščeno suhih tleh, ki so bila cvetoča polja po starih slikah sodeč. Z mislimi sem čisto v svojem  svetu razmišljam o šoli, pa o zalogah vode ki so nam še ostale, na kar zaslišim šum za seboj. Obrnem se in glej! Za mano stoji volk. Ampak ne običajni volk – Canis lupus ampak njegova krvoločnejša in mutirana različica. Redko kdaj ga kdor koli sreča, ampak pravijo, da mu ne ubežiš saj te ob takem pomankanju hrane, poje s kostmi vred. Prej sem vam pozabila omeniti, da se je, kot evolucija veli, veliko živali prilagodilo na dane razmere. Postali so nekakšni mutanti, pošasti.

Kaj zdaj ?! Naj stojim tu, in čakam da me prežveči. Ne, moram poskusiti zbežati. V tistem trenutku začnem bežati. Pot dobro poznam. Tečem po osušeni rečni strugi, ki vodi naravnost v mesto. Moči mi že pojenjajo in skoraj se predam, ampak najdem še toliko moči da se mu uspešno izmaknem in pritečem domov kjer ne potrebujem več filtrirne obleke.

Uff, res bi se rada vrnila kakih tisoč let nazaj in komu na predsedniškem stolčku, ki je prepričan, da okolje ne potrebuje pomoči, kaj lepega povedala!

Ema Vadnov, 1.B


Okoljska grozljivka

Zbudim se in zaspano pogledam na telefon. Ura je 7.30, smo 12.6.2048. Spreleti me tisti znani občutek osamljenosti, nemoči. Čeprav se bliža poletje, ni slišati ptičjega petja in v zraku ni vonja po cvetlicah. Ah, le kako bi lahko bilo. Vse to je preteklost.

Vstanem in se odpravim v kuhinjo. Hišni robot mi že pripravlja zajtrk, zato se usedem za mizo in brezciljno strmim skozi okno. Opazujem zaspano sosesko – kolikor je to mogoče. Zrak je tako onesnažen, da komaj vidim do sosednje stolpnice. Zaman iščem kakšen osamljen grmiček ali potepuško mačko. Vsaj nekaj, kar bi mi dalo občutek, da je na svetu še kaj živega. A koga slepim; že več let je minilo, odkar je z Zemlje izginila večina živih bitij. Ostala so samo še tista najbolj trpežna, poleg njih pa seveda agresivna in sebična vrsta, ki je povzročila to grozljivko – človek.

Predrami me robot, ki mi prinese zajtrk. Ob pogledu na krožnik si ne morem pomagati, da me ne bi prevzel gnus. Že pred več kot letom dni smo ljudje porabili vse zaloge hrane. Ker pa živimo v strašnem pomanjkanju vode, se je vlada odločila, da zadnjih kapljic vode ne bomo zapravljali za pridelovanje hrane. Tako že od leta 2047 živimo od nekakšnih briketov. Nihče ne ve, iz česa točno so narejeni, a po videzu so na las podobni tistim, s katerimi smo v otroštvu hranili hišne ljubljenčke.

Takrat se s strašnim hrepenenjem spomnim na svoje otroštvo. Pred očmi se mi prikaže pokrajina, ki sem jo vsak dan opazovala skozi okno. Spomnim se gozda, skozi katerega sem se pogosto sprehajala in trave, ki se je zibala v poletnem vetru. Takrat si nisem niti predstavljala, da bi človek lahko uničil nekaj tako čudovitega. To je bil prizor, ki sem si ga v preteklih letih že neštetokrat zavrtela pred očmi. Verjetno prav zaradi tega še nisem popolnoma znorela. Misli mi spet uhajajo v preteklost. Ko smo se polni otroškega veselja igrali na snegu in gradili snežake. Se kepali, dokler nismo bili povsem premočeni. Današnji otroci tega nikoli ne bodo občutili. Snega namreč nismo videli že vsaj 15 let. Zakaj so nastradali prav ti ubogi otroci, ki niso ničesar krivi? Zakaj nismo v preteklosti bolj skrbno ravnali z vodo? Zakaj smo dovolili, da se zgodi vse to? Zemlja nam je toliko let dajala vse, kar smo potrebovali in še več, mi pa smo z njo ravnali tako brezbrižno ter jo popolnoma uničili.

Spomnim se na leto 2022, ko smo se v šoli učili o globalnem segrevanju, izsekavanju gozdov in pomanjkanju pitne vode. A takrat se nam to ni zdel velik problem. Situacije nikoli nismo jemali preveč resno, saj smo imeli vsega dovolj. In to danes močno obžalujem.

Ko bi le že takrat začeli ukrepati in bi tako preprečili grozljivko, v kateri živimo danes…

Vanesa Istenič, 1.B


Okoljska grozljivka

Bil je lep sončen dan. Ljudje so se kot vedno sprehajali po bližnjih poteh in se na uživali zraka. No vsaj nekateri. Ne pa Lina. Mlado dekle, ki je sanjalo, da bi še kdaj vdihnila čist in svež zrak. Včasih so bile te sanje njena resničnost, vse dokler se nista starša odločila preseliti v že preveč poseljeno mesto, kjer je vse kar je slišala le še hupanje avtomobilskih trobelj in videla le smog in dim že od zgodnjih jutranjih ur, pa vse do večera, ko so gmote megle zajele celotno mesto. Mislila si je, da ljudi ne zanima in ne skrbi resnost situacije v kateri živijo ona in ostali prebivalci mesta. Stanje je postajalo kritično, nihče pa ni ukrenil nič. Želela si je čistega in svežega življenja. Ko je starše opozarjala, da se želi preseliti nazaj in, da jo življenje v tem mestu dela nesrečno je vedno naletela na gluha ušesa.

Nekega dne je kakor po navadi odhajala domov iz šole. Starša je nista prišla iskat z avtom, zato je domov pešačila. Ni imela dosti skrbi, mesto je dobro poznala in vse kar si je želela je le, da čim prej pride domov in se izogne kar se da največ neprijetnim situacijam, ki jih tako veliko mesto ponuja že na prvi pogled.

Med hojo je gledala v svoj telefon. Presenečenje? Ne. Ni bila pri volji, da bi spregovorila ali pozdravila kogarkoli. Ljudje v njenem mestu ji niso ustrezali in z njimi dialoga sploh ni želela začenjati. Kot punca, ki se zanima za okolje in okolijsko varstvo je bila na socialnih omrežjih precej aktivna glede njenega nestrinjanja z vplivneži, ki bi lahko preprečili to okolijsko grozljivko pa so jo vedno, po njenem mnenju naredili le še hujšo.

Z časom je njen vpliv postajal večji in večji in njene objave so začele prevzemati socialno omrežje marsikaterega posameznika. Pisala ni pod svojim lastnim imenom, saj identitete ni želela razkrivati. Dobivala je veliko groženj vendar teh ni jemala resno. Vedno so bili to le neznanci, ki jih v resnici nikoli ne bo srečala in tudi oni nikoli ne bodo izvedeli, da je oseba za tistim profilom prav ona.

Vsaj tako je mislila…

Prav to popoldne, ko se je vračala iz šole domov jo je v trebuhu začel spreletavati čuden občutek. Ni se počutila varno kakor po navadi in z vsakim korakom, ki ga je naredila je postajala bolj in bolj zaskrbljena zase in svojo varnost. Zaradi čudnega občutka se je odločila zaviti po daljši poti, da bi se izognila temačnim ulicam in čim dlje časa ostala na vidiku čim več ljudi. Vse je bilo lepo in prav dokler ni nastopil moment, ko ji na žalost ni preostalo drugega kot, da zavije v eno izmed temačnih ulic. Čez čas jo je strah počasi začel zapuščati in znova je postala bolj sproščena.

V nekem momentu je medtem, ko je v slušalkah poslušala glasbo, zaslišala glasen zvok. Zvenel je kot udarec ob nekaj. Ozrla se je nazaj v tistem momentu pa je prej, kot se je zavedela bila zavezana in odpeljana v kombi na koncu ulice. Bila je v strahu. Ni vedela kaj se dogaja in srce ji je bilo hitreje kot ob njenem dnevnem teku. Čutila je kako so se ji počasi začele zapirati oči. V tistem trenutku je vedela, da je bila omamljena, vendar pri tem ni morala storiti nič. Ni vedela kam jo peljejo in kje se bo zbudila. Če se sploh še kdaj bo, saj so ji v tistem trenutku v glavi krožili le najhujši scenariji.

Čez nekaj časa so se njene oči spet začele počasi odpirati. Videla je, da je v zaprtem prostoru z strešnimi okni. Izgledalo je kot zapuščena avtogaraža, pred njo pa je stala kopica ljudi vseh oblečenih v črno, ki so izgledali kot agenti.

Povedali so ji, da jo potrebujejo in jo s tem pustili v čakanju in razmišljanju same s sabo kaj se v resnici dogaja in zakaj potrebujejo prav njo. Čez dobre pol ure je v prostor prišel eden izmed agentov, ki so prej stali v vrsti. Povedal ji je, da njihova agencija spremlja njene objave. Vedeli so v kakšnih težavah je mesto, vendar so bili tako kot ona vedno zanemarjeni in neupoštevani, ignorirani. Hoteli so jo sprejeti k njim in ji povedali, da jo potrebujejo saj je še edina, ki lahko pomaga mestu z njenim svobodnim glasom, pa tudi če na socialnih omrežjih. Lina je ponudbo sprejela, se v sebi oddahnila in bila srečna, da le ni edina, ki ji je mar za prihodnost.

Leta so minevala in Linine objave so sicer pritegnile malce več pozornosti, vendar ne zadosti, da bi se karkoli spremenilo. Mesto je v tem času prešlo v še bolj kritično stanje v katerem ljudje niso več morali normalno živeti. Megla in smog nista praktično več nikoli zapustila ulic, rastline niso več uspevale in ljudje niso več zapuščali stanovanj in hiš. Dogajala se je prav tista, na katero je Lina opozarjala že vrsto let, okolijska grozljivka.

Nika Smerdelj, 1.b


(Število obiskov: 17)