Ob mednarodnem dnevu gozdov, ki je bil 21. 3., so si dijaki 4. letnikov, ki so si izbrali geografijo na maturi, ogledali dokumentarec o sonaravnem gozdarjenju v Sloveniji, ki ga najdemo v arhivu RTV SLO. Krajši povzetek in razmišljanje ob njem sta zapisala Primož in Aljaž iz 4.a. Vabljeni k branju.
Slovenijo bi lahko opisali kot gozdnato državo, s 60 % gozdnih površin sodi po gozdnatosti v vrh med evropskimi državami. Prav zato ker je gozd naše največje naravno bogastvo, ga ne smemo imeti za samoumevnega in se nanj ozirati le ob nesrečah, saj je takrat lahko že prepozno. Gozd se moramo naučiti varovati in z njim gospodarno ter racionalno upravljati. Predvsem moramo biti previdni, da ne pride do prekomerne sečnje gozdov.
Človek je gozd od nekdaj spreminjal po svojih potrebah. Prva poročanja o večjih sečnjah gozdov na slovenskem prihajajo že iz srednjega veka, iz 12. in 13. stoletja, čeprav se takratna raba gozda ne more primerjati z današnjo, saj so takrat les porabljali le kot kurivo in majhen delež za gradnjo. Pravo opustošenje slovenskih gozdov prinese 16. stoletje, s prihodom železarstva. Panoge kot so taljenje železove rude in glažutarstvo, so bile v naslednjih stoletjih glavni vzrok za velike površine opustošenih gozdov.
Večje zavedanje o pomembnosti gozdov je prišlo konec 18. stoletja z jožefinsko izmero. Sredi 19. stoletja pa je prišlo zaradi sodobnejših načinov pridobivanja surovin do zmanjšanja pritiska na gozd s strani industrije. Takrat pride tudi do uvedbe gozdnega katastra in tako se vzpostavijo načrti o gozdarstvu, ki temeljijo na znanju in modernem prosvetljenstvu. Konec 19. stoletja pa se razvije sistem prebiralnega gospodarjenja, ki ga uvede Leopold Hufnagl, takšen način se je uveljavil tako v kočevskih kot v snežniških gozdovih. Prav tako je Hofnagl zaščitil kočevski pragozd s tem, da ga je izločil iz svojega gozdno gospodarskega načrta.
Na drugih območjih Slovenije pa se niso ozirali na zaščito gozda in opustošenje je bilo vse večje. Na najnižji točki je bilo na slovenskem polovico manj gozdnih površin kot jih je danes. Takrat je bil gozd zaradi razvoja kmetijstva izrinjen na kmetijsko neuporabna območja, to so najbolj strma, preplitka, prevlažna območja. Sredi 19. stoletja se je s posegi v gozd odplačevalo obveznosti do gospoščine in tako pride leta 1875 do najnižje stopnje gozdnatosti, ki je znašala le 37 %.
Od konca 19. stoletja naprej pa so se razmere začele obračati in tako se je začela manjšati površina kmetijskih površin, vse več pa je bilo gozda. Največji vzpon poraščenosti z gozdom pa pride v obdobju obeh svetovnih vojn, leta 1940 je bila poraščenost gozda že 50 %.
K obnovi gozda na slovenskem je prispevalo tudi sonaravno gozdarjenje. Gre za način, da lastnik gozda ne krči, ampak le posnema naravne mehanizme, ki gozdu omogočajo obstoj, predvsem zmožnost samoobnavljanja. Eden od načinov je, da se gozdarji ter lastniki gozdov, ukvarjajo z drevesnimi vrstami, ki so na določenem območju naravno doma in se naravno obnavljajo ter ne naseljujejo tujih vrst. Prav tako gozdarji iz gozdov odstranjujejo le izbrana in posamezna drevesa in s tem pomagajo pri samoobnavljanju gozdov. Slovenski gozdarji nasprotujejo in se izogibajo golosekom ter nato velikim zasaditvam dreves in tako ohranjajo avtohtoni gozd. Iz gozda tudi odstranjujejo poškodovana, bolna in podrta drevesa in preprečujejo nastanek in razmah drevesnih bolezni ter različnih zalubnikov npr. lubadarja. Z nadzorovanim lovom pa tudi preprečujejo da bi divjad postala preštevilna, saj se divjad hrani s podrastjem, kar v veliki količini zmanjšuje samoobnavljanje gozdov.
Slovenija pa prispeva tudi k temu da se s sonaravnim gozdarstvom seznanijo gozdarji tako po vsej Evropi kot po vsem svetu. K nam prihajajo na izobraževanje o sonaravnem gozdarstvu tudi najnaprednejši gozdarji sveta. Ena pomembnejših ustanov v tem pogledu je Pahernikova ustanova, saj gospodari s približno 550 hektari gozdov med Pohorjem in Vuhredom. Skrbi za širjenje znanja o sonaravnem gozdarstvu, spodbuja mlade k študiju gozdarstva, s svojo raziskovalno dejavnostjo pa prispeva k uveljavljanju ter razvoju sonaravnega gozdarstva.
Osebno mi je bil dokumentarec všeč in zanimiv, saj mislim da se pomembnosti gozda in kako hitro je lahko ranljiv, če z njim ne ravnamo pravilno, sploh ne zavedamo, ker je pri nas tako razširjen. Sam si nisem niti predstavljal da je bilo dobrih sto ali dvesto let nazaj gozda pri nas kar polovico manj kot danes, kar me je presenetilo. Zdi se mi da Slovenija s spodbujanjem sonaravnega gospodarstva ravna pravilno in da bo tudi širjenje tega znanja pripomoglo k naši prepoznavnosti v svetu.
Aljaž Kranjec, 4.a
Slovenija je s svojimi dobrimi 60 % gozda ena najbolj gozdnatih držav v Evropi. Gozd pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega, vendar temu ne bi smelo biti tako. Gozd je veliko več kot le skupina dreves v naši okolici.
Na območju današnje Slovenije zabeleženi človekovi posegi v gozdove segajo v 12. in 13. stoletje, ko je bil les uporabljen predvsem za kurjavo in kot gradbeni material. Takratni posegi v gozdove niso primerljivi z današnjimi. Šele v 16. stoletju se je, s prihodom železarstva in steklarstva (plavži, glažute), začelo pravo pustošenje po slovenskih gozdovih.
Boljša ozaveščenost o ohranitvi slovenskih gozdov je prišla šele v 18. stoletju z jožefinsko izmero. Sredi 19. stoletja, pa se je to še izboljšalo s prihodom gozdnega katastra in natančnih načrtov o upravljanju z gozdovi. Konec 19. stoletja Leopold Hufnagl zaščiti kočevski gozd kot pragozd in določi, da ga nihče ne sme izrabljati. To pa je bilo žal edino območje v Sloveniji, ki se je tako posvečalo ohranitvi gozdov.
Na najnižji točki je bilo v Sloveniji okrog 37 % gozdov, kar pa je malo več kot polovica današnje gozdnatosti. Gozd je bil takrat izrinjen na kmetijsko najmanj uporabne površine. Kot protiutež temu so se najmanj uporabne površine tudi prve začele zaraščati ob večjih opustitvah kmetijstva. Največji porast gozdnatosti je v obdobju obeh svetovnih vojn, ko ta zraste na dobrih 50 %.
Pri upravljanju gozdov se Slovenija od nekaterih evropskih držav razlikuje po nasprotovanju golosekov in se poslužuje sonaravnega gozdarjenja. To je način obnavljanja gozda pri katerem lastnik posnema naravne dejavnosti, ki gozdu omogočajo obnovo in obstoj. Eden od načinov je, da lastniki zemljišč obnavljajo gozd z drevesnimi vrstami, ki so za neko območje naravne. Po mojem mnenju najpomembnejši način ohranjanja gozdov pa je sečnja le posameznih dreves, saj to omogoča čiščenje odmrlega in bolnega materiala, pa tudi odstranjevanje manjših dreves, kar pripomore k rasti močnejših in preprečuje pregosto poraščene gozdove. Ta način pa ne pripomore samo rastlinstvu, temveč tudi preprečuje preveliko množenje divjadi.
Slovenija k širjenju znanja in izkušenj o upravljanju gozdov pomaga s Pahernikovo ustanovo, ki izobražuje mlade na študiju gozdarstva in tudi mnoge predstavnike drugih držav, v upanju, da se znanje o sonaravnem gospodarjenju z gozdovi razširi po svetu.
Dokumentarec o sonaravnem upravljanju gozdov mi je bil zelo všeč, saj sem zelo rad v gozdu in mi je gozdarstvo kot panoga zelo všeč. Zavedam se pomembnosti gozdov, vendar sem z oddajo izvedel veliko novega o ohranjanju teh površin. Zanimanje mi je pritegnilo tudi opisovanje zgodovine gozdarstva na slovenskem, saj je vedno dobro vedeti od kod prihaja naša naravna zapuščina in znanje, ki ga širimo praktično po vsem svetu.
Primož Jernejčič 4.a
(Število obiskov: 94)
